Slika pove vse, letošnje leto je bilo eno tistih, ki pride, vendar si želiš, da čimprej mine. Tradicionalno, vsako leto, februar ter začetek marca preživim na Kanarskih otokih. Podnebje in pogoji so super za kvalitetne treninge. Prvo polovico tekmovalne sezone sem začel konec aprila s tekmo na Tajvanu. Časovni zamik ter dolgo potovanje me je konkretno utrudilo, vendar sem pod okriljem Challenge organizacije na  koncu dosegel 4.mesto. To je tudi moj letošnji najboljši rezultat. Na povabilo organizatorja sem v maju tekmoval v Bilbau (Španija) in zasedel 6. mesto. Junija je sledilo elitno svetovno prvenstvo Challenge na katerega sem se kvalificiral lansko leto. Konkurenca je bila zelo močna in na koncu sem si izboril 17.mesto. Kot zadnjo tekmo v prvem sklopu sezone sem se že 2.leto zapored odpravil na Madžarsko Blatno jezero. Na plavanju me je zadel spremljevalni čoln in tekma se je zame končala v bolnišnici. Sledil je počitek ter obiski fizioterapevta. Po kratki rehabilitaciji smo z mojo ekipo opravili testiranje v vetrovniku. Z novimi podatki sem julija štartal v St.Moritzu v višinskem kampu. Avgusta sem zastopal slovenske barve na Vojaškem triatlonu v Nemčiji. Tekmovali smo olimpik dolžino, kar sicer ni moja disciplina, a sem kljub temu dosegel dober rezultat za našo državo. Letošnji fokus je bil najbolj osredotočen na svetovno ter evropsko prvenstvo. Dva tedna pred odhodom sem resno zbolel, pristal na antibiotikih in to mi je resno načelo pripravljenost. Kljub temu sem odšel konec avgusta v Kanado in po svojih najboljših močeh nastopil. Kot da že ni bil dovolj moj prehlad so se v tem času bojevali še z požari, kar je še dodatno slabšalo pogoje za moj nastop. Čez celo tekmo sem kašljal, vendar me je gnala naprej motivacija, da pokažem čimboljši nastop. Zadostovalo je za 12.mesto. Kar 10 dni po svetovnem prvenstvu je sledilo že evropsko v Nizozemskem Almeru. Med potovanjem iz Kanade je prišlo do poškodbe prtljage in težav z menjalnikom, ki nam jih žal ni uspelo odpraviti v tako kratkem času. Menjalnik mi je med tekmo sam prestavljal iz najvišje v najnižjo prestavo, slabe označbe trase in deževno vreme mi ni dopustilo, da bi lahko dokončal tekmo. Tako sem na 90km odstopil. Ni mi bilo lahko, vendar se zavedam, da je to del športa. Večkrat si ponovim stavek, ki me je zelo prevzel. Gre pa takole: »Sometimes you win, sometimes you learn.« Če se navežem na ta stavek je bilo to leto absolutno leto učenja. Veš, da si pripravljen pa se ti nikakor ne poklopijo stvari. Kljub vsem treningom,  trdemu delu in odrekanjem je na koncu še vedno potrebno ščepec sreče. Ko smo že pri sreči- 3. novembra sem imel srečo v nesreči. Po 4 urnem treningu me je v domačem Hrastniku zbil avto. K sreči nisem imel nič zlomljeno, so se pa po nekem času pokazali zapleti tega padca in pretresa možganov. Nesreča me je prikrajšala za treninge, zato je sezona 2018 pod velikim vprašanjem. Vprašal sem se »se mi lahko še kaj zgodi?«. Enkat gor, drugič dol. To je življenje in enako je v športu. Vem pa nekaj, motivacija in želja je še vedno visoka. To je tisto gorivo, ki me žene naprej. Preberi več