MOJI ZAČETKI!

"Zbujaj se z vizijo, treniraj s strasjo in se zapiši v zvezde."

2017

2017

2017

Slika pove vse, letošnje leto je bilo eno tistih, ki pride, vendar si želiš, da čimprej mine. Tradicionalno, vsako leto, februar ter začetek marca preživim na Kanarskih otokih. Podnebje in pogoji so super za kvalitetne treninge. Prvo polovico tekmovalne sezone sem začel konec aprila s tekmo na Tajvanu. Časovni zamik ter dolgo potovanje me je konkretno utrudilo, vendar sem pod okriljem Challenge organizacije na  koncu dosegel 4.mesto. To je tudi moj letošnji najboljši rezultat. Na povabilo organizatorja sem v maju tekmoval v Bilbau (Španija) in zasedel 6. mesto. Junija je sledilo elitno svetovno prvenstvo Challenge na katerega sem se kvalificiral lansko leto. Konkurenca je bila zelo močna in na koncu sem si izboril 17.mesto. Kot zadnjo tekmo v prvem sklopu sezone sem se že 2.leto zapored odpravil na Madžarsko Blatno jezero. Na plavanju me je zadel spremljevalni čoln in tekma se je zame končala v bolnišnici. Sledil je počitek ter obiski fizioterapevta. Po kratki rehabilitaciji smo z mojo ekipo opravili testiranje v vetrovniku. Z novimi podatki sem julija štartal v St.Moritzu v višinskem kampu. Avgusta sem zastopal slovenske barve na Vojaškem triatlonu v Nemčiji. Tekmovali smo olimpik dolžino, kar sicer ni moja disciplina, a sem kljub temu dosegel dober rezultat za našo državo. Letošnji fokus je bil najbolj osredotočen na svetovno ter evropsko prvenstvo. Dva tedna pred odhodom sem resno zbolel, pristal na antibiotikih in to mi je resno načelo pripravljenost. Kljub temu sem odšel konec avgusta v Kanado in po svojih najboljših močeh nastopil. Kot da že ni bil dovolj moj prehlad so se v tem času bojevali še z požari, kar je še dodatno slabšalo pogoje za moj nastop. Čez celo tekmo sem kašljal, vendar me je gnala naprej motivacija, da pokažem čimboljši nastop. Zadostovalo je za 12.mesto. Kar 10 dni po svetovnem prvenstvu je sledilo že evropsko v Nizozemskem Almeru. Med potovanjem iz Kanade je prišlo do poškodbe prtljage in težav z menjalnikom, ki nam jih žal ni uspelo odpraviti v tako kratkem času. Menjalnik mi je med tekmo sam prestavljal iz najvišje v najnižjo prestavo, slabe označbe trase in deževno vreme mi ni dopustilo, da bi lahko dokončal tekmo. Tako sem na 90km odstopil. Ni mi bilo lahko, vendar se zavedam, da je to del športa. Večkrat si ponovim stavek, ki me je zelo prevzel. Gre pa takole: »Sometimes you win, sometimes you learn.« Če se navežem na ta stavek je bilo to leto absolutno leto učenja. Veš, da si pripravljen pa se ti nikakor ne poklopijo stvari. Kljub vsem treningom,  trdemu delu in odrekanjem je na koncu še vedno potrebno ščepec sreče. Ko smo že pri sreči- 3. novembra sem imel srečo v nesreči. Po 4 urnem treningu me je v domačem Hrastniku zbil avto. K sreči nisem imel nič zlomljeno, so se pa po nekem času pokazali zapleti tega padca in pretresa možganov. Nesreča me je prikrajšala za treninge, zato je sezona 2018 pod velikim vprašanjem. Vprašal sem se »se mi lahko še kaj zgodi?«. Enkat gor, drugič dol. To je življenje in enako je v športu. Vem pa nekaj, motivacija in želja je še vedno visoka. To je tisto gorivo, ki me žene naprej. Preberi več

2016

2016

2016

Sezona 2016 je bila zame najuspešnješa v moji mladi karieri.

2015

2015

2015

Potrebna je bila razširitev tekem, zato sem si v začetku leta naredil konkreten plan tekem. Glavni cilj sezone je bila uvrstitev med top 20. Konec meseca aprila sem štartal s prvim sklopom tekmovanj in v enem mesecu naredil kar 3 polovične Ironmane in se vedno uvrstil pod 20. mestom. Žal pa se mi je z zaključno tekmo v prvem sklopu zgodila huda nesreča.

2014

2014

2014

Izkušnje preteklih dveh let so mi pokazale, da sem zrel za prestop med profesionalce. V tem letu sem se udeležil več tekem, s tem pridobil novo znanje in si dokončno začrtal svojo vizijo. Pri svojih 25 letih je sem v Celovcu premagal magično mejo pod 9 ur in s časom 8ur in 55min presenetil samega sebe.

2013

2013

2013

Dosežen čas je bil dokaz, da sem sposoben še veliko več. Vodenje treningov je prevzel Sašo Rupnik in to se je že v prvem letu pokazalo kot zelo dobra odločitev. Napredovani čas 9ur 9min je opazila tudi Ironman organizacija in mi podelila srebrno priznanje (AWA priznanje).

2010

2010 ⁄ 2011

2010 ⁄ 2011

V službi reševalca sem vse pogosteje plaval in razmišljal tudi o teku in kolesarjenju. Torej o triatlonu. V glavi mu je neprestano odmevala beseda”IRONMAN”. In res v Celovcu sem jo junija 2011 tudi slišal, ko sem pritekel v cilj s časom 10h 22min in s tem postal PRVI ZASAVSKI IRONMAN. V tem letu sem postal tudi ambasador TriStar organizacije.

2009

2009

Temu letu bi lahko tudi rekli “leto preloma”. Odločil sem se, da zaključim z aktivnim igranjem košarke. Vzel sem si leto premora od aktivnega športa in poleg študija ekonomije v Ljubljani, začel delati kot reševalec iz vode.

2003

2003⁄ 2004

2003⁄ 2004

Po končani osnovni šoli sem je vpisal v Srednjo ekonomsko šolo v Trbovljah in nadaljeval z igranjem košarke . Z Litijskim košarkaškim klubom smo združili moči in se odpravili na turnir v Torino, Italija. Zmaga je bila absolutno naša, sam pa sem uspeh nadgradil še z 1.mesto v metanju trojk.

2002

2002

2002

Na fotografiji z osnovnošolskim moštvom košarkaškega kluba, Hrastnik. V ŠKL ligi (Šolska košarkaška liga) smo dosegli 3.mesto. V ekipi sem zasedal mesto organizatorja igre in bil večletni kapetan.

1995

1995

1995

V mladosti sem kazal zanimanje za veliko različnih aktivnosti. Od športa do glasbe. Velikokrat sem preskočil kosilo in raje popoldneve preživel na igrišču pod hišo. Aktivno sem sodeloval pri tabornikih, igral sintisajzer, bobne in bil član Košarkaškega kluba Hrastnik.  Pri dvanajstih pa je prevladala ljubezen do košarke kateri sem se aktivno posvetil vse do začetka študijskih let.  

1991

1991

1991

Na sliki sem skupaj svojim starejšim bratom Sebastjanom. V tem obdobju še nisem razmišljal, da bom kdaj postal triatlonec, zato pa sem toliko bolj ponavljal, da bom astronaut 🙂

1988

1988

1988

21.9.1988 sem se rodil mami Slavici in očetu Brankotu.