
MOJI ZAČETKI!
"Zbujaj se z vizijo, treniraj s strasjo in se zapiši v zvezde."

2017
Slika pove vse, letošnje leto je bilo eno tistih, ki pride, vendar si želiš, da čimprej mine. Tradicionalno, vsako leto, februar ter začetek marca preživim na Kanarskih otokih. Podnebje in pogoji so super za kvalitetne treninge. Prvo polovico tekmovalne sezone sem začel konec aprila s tekmo na Tajvanu. Časovni zamik ter dolgo potovanje me je konkretno utrudilo, vendar sem pod okriljem Challenge organizacije na koncu dosegel 4.mesto. To je tudi moj letošnji najboljši rezultat. Na povabilo organizatorja sem v maju tekmoval v Bilbau (Španija) in zasedel 6. mesto. Junija je sledilo elitno svetovno prvenstvo Challenge na katerega sem se kvalificiral lansko leto. Konkurenca je bila zelo močna in na koncu sem si izboril 17.mesto. Kot zadnjo tekmo v prvem sklopu sezone sem se že 2.leto zapored odpravil na Madžarsko Blatno jezero. Na plavanju me je zadel spremljevalni čoln in tekma se je zame končala v bolnišnici. Sledil je počitek ter obiski fizioterapevta. Po kratki rehabilitaciji smo z mojo ekipo opravili testiranje v vetrovniku. Z novimi podatki sem julija štartal v St.Moritzu v višinskem kampu. Avgusta sem zastopal slovenske barve na Vojaškem triatlonu v Nemčiji. Tekmovali smo olimpik dolžino, kar sicer ni moja disciplina, a sem kljub temu dosegel dober rezultat za našo državo. Letošnji fokus je bil najbolj osredotočen na svetovno ter evropsko prvenstvo. Dva tedna pred odhodom sem resno zbolel, pristal na antibiotikih in to mi je resno načelo pripravljenost. Kljub temu sem odšel konec avgusta v Kanado in po svojih najboljših močeh nastopil. Kot da že ni bil dovolj moj prehlad so se v tem času bojevali še z požari, kar je še dodatno slabšalo pogoje za moj nastop. Čez celo tekmo sem kašljal, vendar me je gnala naprej motivacija, da pokažem čimboljši nastop. Zadostovalo je za 12.mesto. Kar 10 dni po svetovnem prvenstvu je sledilo že evropsko v Nizozemskem Almeru. Med potovanjem iz Kanade je prišlo do poškodbe prtljage in težav z menjalnikom, ki nam jih žal ni uspelo odpraviti v tako kratkem času. Menjalnik mi je med tekmo sam prestavljal iz najvišje v najnižjo prestavo, slabe označbe trase in deževno vreme mi ni dopustilo, da bi lahko dokončal tekmo. Tako sem na 90km odstopil. Ni mi bilo lahko, vendar se zavedam, da je to del športa. Večkrat si ponovim stavek, ki me je zelo prevzel. Gre pa takole: »Sometimes you win, sometimes you learn.« Če se navežem na ta stavek je bilo to leto absolutno leto učenja. Veš, da si pripravljen pa se ti nikakor ne poklopijo stvari. Kljub vsem treningom, trdemu delu in odrekanjem je na koncu še vedno potrebno ščepec sreče. Ko smo že pri sreči- 3. novembra sem imel srečo v nesreči. Po 4 urnem treningu me je v domačem Hrastniku zbil avto. K sreči nisem imel nič zlomljeno, so se pa po nekem času pokazali zapleti tega padca in pretresa možganov. Nesreča me je prikrajšala za treninge, zato je sezona 2018 pod velikim vprašanjem. Vprašal sem se »se mi lahko še kaj zgodi?«. Enkat gor, drugič dol. To je življenje in enako je v športu. Vem pa nekaj, motivacija in želja je še vedno visoka. To je tisto gorivo, ki me žene naprej. Preberi več
2015
Potrebna je bila razširitev tekem, zato sem si v začetku leta naredil konkreten plan tekem. Glavni cilj sezone je bila uvrstitev med top 20. Konec meseca aprila sem štartal s prvim sklopom tekmovanj in v enem mesecu naredil kar 3 polovične Ironmane in se vedno uvrstil pod 20. mestom. Žal pa se mi je z zaključno tekmo v prvem sklopu zgodila huda nesreča.
2014
Izkušnje preteklih dveh let so mi pokazale, da sem zrel za prestop med profesionalce. V tem letu sem se udeležil več tekem, s tem pridobil novo znanje in si dokončno začrtal svojo vizijo. Pri svojih 25 letih je sem v Celovcu premagal magično mejo pod 9 ur in s časom 8ur in 55min presenetil samega sebe.
2010 ⁄ 2011
V službi reševalca sem vse pogosteje plaval in razmišljal tudi o teku in kolesarjenju. Torej o triatlonu. V glavi mu je neprestano odmevala beseda”IRONMAN”. In res v Celovcu sem jo junija 2011 tudi slišal, ko sem pritekel v cilj s časom 10h 22min in s tem postal PRVI ZASAVSKI IRONMAN. V tem letu sem postal tudi ambasador TriStar organizacije.
2009
Temu letu bi lahko tudi rekli “leto preloma”. Odločil sem se, da zaključim z aktivnim igranjem košarke. Vzel sem si leto premora od aktivnega športa in poleg študija ekonomije v Ljubljani, začel delati kot reševalec iz vode.
2003⁄ 2004
1995
V mladosti sem kazal zanimanje za veliko različnih aktivnosti. Od športa do glasbe. Velikokrat sem preskočil kosilo in raje popoldneve preživel na igrišču pod hišo. Aktivno sem sodeloval pri tabornikih, igral sintisajzer, bobne in bil član Košarkaškega kluba Hrastnik. Pri dvanajstih pa je prevladala ljubezen do košarke kateri sem se aktivno posvetil vse do začetka študijskih let.